VAS STENSKIH POSLIKAV GURYONGPO

Na obali Guryongpo v Pohangu, v provinci Severni Gyeongsang, je živela prikupna mala haenyeo po imenu Soeun.

Soeun je neizmerno ljubila to vas, polno vonja po morju.

Ob poslušanju bučanja valov ji je srce hitreje utripalo, pogled na morje pa ji je privabil nasmeh na obraz.

Soeunina babica je bila najbolj znana haenyeo v vasi.

Čeprav je zdaj stara več kot sto let in se je nehala potapljati, je z morjem preživela več časa kot kdorkoli drug.

Babica je Soeun držala za roko in jo učila imen vsakega morskega bitja.

Babica je vedno pripovedovala takšne zgodbe o morju. Zahvaljujoč njej se je Soeun zlahka spoprijateljila z oceanom.

Soeun je bila po vsej vasi znana kot živahen otrok.
Čeprav je bila še majhna, se ni bala vode in njene oči so se zaiskrile kot zvezde, kadarkoli je slišala zgodbe o morju.

Toda globoko v Soeuninem srcu je bila vedno nerazrešena radovednost.

To je bilo zaradi legende, ki so jo vaški starešine pripovedovali v nočeh, ko se je morski vetrič umiril in je sijala mesečina.

"Pred davnimi časi, na nevihten dan, je deset zmajev poskušalo poleteti v nebesa iz morja pred nami.
Toda eden je padel nazaj v ocean in le devet jih je doseglo nebo.
Zato je naša vas postala znana kot Guryongpo, pristanišče devetih zmajev.
Potem ko so se zmaji dvignili in se je nevihta umirila, se je čez nebo raztegnila čudovita mavrica."

Odrasli so to legendo pripovedovali, kot da bi se imeli s čim hvaliti, toda Soeun se je zdela le sanjska, skrivnostna pripoved.

Zato je Soeun pogosto godrnjala sama sebi.

‘Zakaj se je en zmaj potopil nazaj v morje?
Bi lahko obstajal razlog?’

Nekega dne pa je divjala huda nevihta, prav takšna kot tistega dne v legendi.
Grmelo je in bliskalo se je vso noč.

Naslednje jutro je dež ponehal. Topla sončna svetloba je pokukala skozi oblake in čudovita mavrica je migotala nad morjem.

V trenutku, ko je zagledala mavrico, so jo njeni koraki ponesli proti morju.

“Morje mora biti zdaj kristalno čisto!”
S trepetajočim srcem je globoko vdihnila in se potopila v ocean.

Med plavanjem skozi vodo ji je med valovi v oči padel žarek svetlobe.

Ko je zaplavala bližje, je Soeun zagledala nekaj, kar je rahlo žarelo.
Ni bila školjka ali pisana korala, ampak velik biser v obliki jajca.

Kaj je to? Izgleda kot kamen, a hkrati kot ogromen biser!'
Velik biser je imel modrikast odtenek in ko se je dotaknil njenih konic prstov, je skozi njo stekla topla energija.

Ko je biser previdno položila v svojo mrežo, ji je srce divje razbijalo.

Mrežo je trdno držala, da ne bi izgubila bisera, in priplavala na površje.

Soeun je bila po vsej vasi znana

kot živahen otrok.
Čeprav je bila še mlada, se ni bala vode,
in njene oči so se iskrile kot zvezde,

kadarkoli je slišala zgodbe o morju.

Toda globoko v Soeuninem srcu
je bila vedno nerešena radovednost.

V nočeh, ko se je morski vetrič umiril

in je sijala mesečina,
je bilo to zaradi legende, ki so jo vaški starešine

pripovedovali zbrani skupaj.

"Pred davnimi časi, na nevihten dan, je deset zmajev
poskušalo iz morja pred nami vzleteti v nebesa.
Toda eden je strmoglavil nazaj v morje
in le devet jih je vzletelo v nebesa.
Zato so vas začeli imenovati

Pristanišče devetih zmajev, Guryongpo.
Potem ko so zmaji vzleteli in se je nevihta umirila,
se je čez nebo obokala čudovita mavrica."

Odrasli so to legendo pripovedovali,

kot da bi bilo to nekaj, na kar so lahko ponosni,
toda za Soeun je zvenela le kot

sanjska in skrivnostna pripoved.

Zato je Soeun pogosto godrnjala sama sebi.

‘Zakaj je en zmaj skočil nazaj v morje?
Bi lahko obstajal razlog?’

In potem, ko je zbrala pogum, je skočila v morje!

Prva se je Soeun približala riba mesec.

Riba mesec je zibala svoje široko, plosko telo, medtem ko je lagodno plavala, in počasi odprla usta, kot modrec morja.

„Pozdravljena, mala Haenyeo?“
„O, to je riba mesec.“

„Guryong mi je v sanjah rekel, naj ti pomagam, zato sem priplavala na površje.“
„Tudi jaz moram srečati Guryonga. Mi lahko pomagaš?“

Riba mesec je pomežiknila s svojimi velikimi očmi in prikimala.

„Mi morski prijatelji ne moremo kar tako pomagati ljudem. Pomagamo ti lahko le, če rešiš uganko, ki ti jo zastavimo. Da prideš do Guryonga, moraš iti skozi tista kamnita vrata. Želiš poskusiti?“
„Seveda! Nujno moram iti.“

Soeun se je približala kamnitim vratom, vodena s strani ribe mesec.
Na kamnitih vratih so bile vklesane te besede.

<„Kakšno je mednarodno ime ribe mesec?“>

Po prehodu skozi kamnita vrata,

se je pot razcepila na dvoje.

Ena je vodila v globok, temen gozd morskih alg,

medtem ko je bila druga blokirana s čvrsto ključavnico v obliki školjke.

Oklevajoč, katero pot izbrati,

je Soeun prebrala napis na razcepu.

Na njem je bila zapisana uganka.

<“Ko pride zima, kdo smo mi, ki dobimo nova oblačila in nova imena?”>

Soeun je napeto strmela v napis in nagnila glavo.

“Oblačila se pozimi spremenijo? Kaj za vraga to pomeni?”

Prav takrat je proti njej pridrvel srebrnkast val.

Na stotine sledov je krožilo okoli Soeun,

njihovi repi so plapolali.

Sled z dolgimi ušesi spredaj se je nasmehnila in zašepetala.

“Mala Haenyeo, kaj te teži?”

Soeun je dolgo plavala, dokler srebrna pot ni izginila.
Nato se je pojavila vas, polna morskih ušes in morskih alg.

Eno morsko uho je previdno pomolilo glavo iz svoje lupine.

„Soeun, čakali smo nate. Guryong nam je povedal.“
„Tako je! Prišla sem, da srečam Guryonga.“

„Potem moraš iti skozi to vas.
Vendar ne moreš kar tako hoditi skozi.
Samo ljudje, ki resnično poznajo morje, lahko gredo skozi našo vas.
Zdaj, bi rada rešila uganko?“
„Seveda!“

Morsko uho je spregovorilo počasi, v ritmu valov.

„Trdno se oklepam skal, da bi preživelo.
Toda katero orodje se uporablja, da nas odtrgate?“

Kako globoko je zašla?
Nenadoma so se morski valovi začeli vrtinčiti kot v vrtincu.

„Ah!“

Soeun se je tesno oklenila ribiške mreže,
vendar jo je močan tok odnesel, njena moč pa je koprnela.

Takrat se je to zgodilo.
Dolga, mehka lovka je zdrsnila proti njej in nežno objela Soeun.
Bil je hobotnica z dolgimi ušesi, ki se je skrivala kot skala.
Hobotnica je počasi razkrila svoje škrlatno telo in spregovorila z nizkim, prijaznim glasom.

„Mala Haenyeo, si v redu?

To je bil morski vrtinec, ki te je pravkar skoraj pogoltnil.“
„Najlepša hvala, hobotnica.
Če te ne bi bilo, bi bila v velikih težavah.“

„Res? Tudi jaz želim hitro videti Guryonga.“
„Potem morava najprej pobegniti iz tega labirintskega kraja.
Šele takrat bova lahko prišla tja, kjer ni vrtincev.
Če mi zaupaš, boš šla z mano?“

Hobotnica je iztegnila eno od svojih dolgih lovk proti Soeun.

Soeun je za trenutek oklevala,

nato pa trdno zgrabila mehko lovko hobotnice.

„Zdaj se trdno drži.
Da bi srečala Guryonga, morava iti v jamo.
Odpeljala te bom tja.“

In tako sta se, držeč se za roke,

oba plavala skozi labirint proti jami.

Končno smo prispeli do modre jame

kjer je živel Guryong.
V notranjosti jame je bilo bleščeče

kot da bi padale zvezde,

školjke in korale pa so se oprijemale vsake stene,

zaradi česar je bila veličastna kot draguljasta palača.

Ko je Soeun za trenutek oklevala na vhodu,

je pred njo padla velika senca.
Bil je kit, varuh jame.

"Trdo si delala, da si prišla tako daleč,
mala Haenyeo. Jaz sem kit, ki varuje to jamo."

Kitov glas je bil globok in prijazen.
In odmeval je.

“Kje bi potem lahko bil Guryong?
Prinesla sem biser, ki izpolnjuje želje.”

Kit se je nasmehnil in pogledal biser.

“Guryonga lahko srečaš

v najglobljem delu te jame. Sledi mi.”

Soeun je bilo malo strah temne, prostrane jame.

Ravno ko je oklevala, da bi šla globlje noter,

so se valovi vzvalovili in zaslišala je, da se nekdo približuje.

“Kako si prišla sem?”

Ko se je obrnila, je zagledala sončno ribo, sleda,

uho in hobotnico, ki so hiteli proti njej.