Guryongpo Mural Village

Soeun je bil v vasi znan kot temperamenten otrok. Čeprav je bila še majhna, se ni bala vode in njene oči so se bleščale kot zvezde, kadar je slišala zgodbe o morju.

Toda globoko v Soeuninem srcu je bila vedno prisotna nerazrešena radovednost.

Zaradi legende, ki so jo vaški starešine pripovedovali ob večerih, ko se je morski vetrič umiril in je sijala luna.

"Pred davnimi časi se je na nevihtni dan deset zmajev z morja pred nami skušalo dvigniti v nebo. Toda eden je padel nazaj v ocean in le devet jih je doseglo nebo. Zato je naša vas postala znana kot Guryongpo, pristanišče devetih zmajev. Ko so se zmaji dvignili in se je nevihta polegla, se je po nebu razprostirala čudovita mavrica."

Odrasli so to legendo pripovedovali, kot da bi se z njo lahko pohvalili, vendar je Soeunu zvenela le kot sanjska, skrivnostna pripoved.

Soeun si je pogosto mrmral.

"Zakaj se je zmaj potopil nazaj v morje?
Ali bi lahko obstajal kakšen razlog?

Nekega dne se je razbesnela silovita nevihta, prav takšna kot na dan iz legende.
Vso noč je grmelo in se bliskalo.

Naslednje jutro je dež prenehal. Skozi oblake je pokukala topla sončna svetloba in nad morjem se je zableščala čudovita mavrica.

Ko je Soeun zagledala mavrico, so jo koraki ponesli proti morju.

"Morje mora biti zdaj kristalno čisto!"
S trepetajočim srcem je globoko vdihnila in se potopila v morje.

Ko je plavala po vodi, ji je med valovi padel v oči žarek svetlobe.

Soeun je plavala bližje in zagledala nekaj, kar je šibko žarelo. To ni bila školjka ali pisana korala, ampak velik jajčast koral.

Kaj je to? Videti je kot kamen, a hkrati kot velik biser! Veliki biser je imel modrikast odtenek, in ko se je dotaknil konic njenih prstov, se je skozi njo prelila topla energija.

Previdno ga je položila v svojo mrežo in Soeunovo srce je divje razbijalo.

Mrežo je trdno držala, da ne bi izgubila kroglice, in se izkopala na površje.

Na obali Guryongpo v mestu Pohang, Gyeongsangbuk-do, je živel ljubek mali haenyeo po imenu Soeun.

Soeun je oboževal to vas, polno vonja po morju.

Ko je slišala razbijanje valov, ji je srce zaigralo, pogled na morje pa ji je narisal nasmeh na obraz.

Soeunova babica je bila najbolj znana haenyeo v vasi.
Čeprav se je po več kot stotih letih prenehala potapljati, je z morjem preživela več časa kot kdor koli drug.

Babica je vzela Soeun za roko in jo učila imena vseh morskih bitij enega za drugim.

Babica ji je tako vedno pripovedovala zgodbe o morju. Zaradi nje se je Soeun zlahka spoprijateljila z morjem.

Obala Guryongpo, valovi in galebi, pokrajina, kjer se voda lesketa.

Soeun drži očala in ribiško mrežo ter se ob pogledu na morje svetlo smehlja.

Babica jo z nasmehom opazuje iz ozadja.

Skrit je biser, ki podarja želje.

Z dotikom in pritiskom ujemite 3 abalone in 2 ribi, ki se skrivajo med valovi, peskom in oblaki.

Soeun je bil v vasi znan kot temperamenten otrok.
Čeprav je bila še majhna, se ni bala vode in njene oči so se bleščale kot zvezde, kadar je slišala zgodbe o morju.

Toda globoko v Soeuninem srcu je bila vedno prisotna nerazrešena radovednost.

Zaradi legende, ki so jo vaški starešine pripovedovali ob večerih, ko se je morski vetrič umiril in je sijala luna.

"Pred davnimi časi se je na nevihtni dan deset zmajev z morja pred nami skušalo dvigniti v nebo. Toda eden je padel nazaj v ocean in le devet jih je doseglo nebo. Zato se naša vas imenuje Guryongpo, pristanišče devetih zmajev. Ko so se zmaji dvignili in se je nevihta umirila, se je po nebu razprostirala čudovita mavrica."

Odrasli so ponosno pripovedovali to legendo, a Soeunu se je zdela le sanjska, skrivnostna zgodba.

Soeun si je pogosto mrmral.

"Zakaj se je zmaj potopil nazaj v morje?
Ali bi lahko obstajal kakšen razlog?'

In potem je zbrala pogum in se potopila v morje!

Po prehodu skozi kamnita vrata se pot razdeli na dva dela. Ena je vodila v globok, temen gozd morskih alg, drugo pa je ovirala trdna zapornica v obliki školjke.

Soeun je okleval, v katero smer naj gre, in prebral napis na razpotju.

Na njej je bila napisana uganka.

<"Ko pride zima, kdo smo mi, ki dobimo nova oblačila in nova imena?">

Soeun je pozorno gledala v znak in nagnila glavo.

"Oblačila se pozimi spremenijo? Kaj za vraga bi to lahko pomenilo?"

Tedaj je proti njej pritekel srebrn val. Okoli Soeun se je zavrtelo na stotine sledov, ki so jim plapolali repi. Sled z dolgimi ušesi spredaj se je nasmehnil in zašepetal.

"Mala Haenyeo, kaj te skrbi?"

Soeun je dolgo plaval, dokler srebrna pot ni izginila.
Nato se je pojavila vas, polna abalonov in morskih alg.

Eden od školjk je previdno potisnil glavo iz svoje lupine.

"Soeun, čakali smo te. Guryong nam je povedal."
"Prav! Prišel sem na srečanje z Guryongom."

"Potem moraš iti skozi to vas.
Toda ne moreš se samo sprehoditi skozi.
Skozi našo vas lahko gredo samo ljudje, ki resnično poznajo morje.
Kaj pa, če želite rešiti uganko?"
"Seveda!"

Abalone je govoril počasi, v skladu z valovi.

"Da bi živel, se tesno oprijemam skal.
Toda s kakšnim orodjem nas odtrgajo?"

Kako globoko je segla?
Nenadoma so se valovi oceana začeli vrtinčiti kot vrtinec.

"Ah!"

Soeun se je tesno oprijel ribiške mreže,
vendar jo je divji tok odnesel, njena moč pa je pojemala.

Takrat se je zgodilo.
Dolga, mehka roka je zdrsnila proti njej in nežno objela Soeun.
To je bila dolgouha hobotnica, ki se je skrivala kot skala.
Počasi je razkrila svoje škrlatno telo in spregovorila s tihim, prijaznim glasom.

"Mala Haenyeo, si v redu?
To je bil morski vrtinec, ki te je ravnokar skoraj pogoltnil."
"Najlepša hvala, hobotnica.
Če ne bi bilo tebe, bi se znašel v velikih težavah."

"Res? Tudi jaz želim hitro videti Guryonga."
"Najprej moramo pobegniti iz tega labirintu podobnega kraja.
Šele potem lahko pridemo tja, kjer ni vrtincev.
Če mi zaupaš, greš z mano?"

Hobotnica je iztegnila eno od svojih dolgih rok proti Soeun.

Soeun se je za trenutek obotavljal, nato pa trdno prijel mehko roko hobotnice.

"Zdaj se močno drži.
Da bi se srečali z Guryongom, moramo iti v jamo.
Tja te bom odpeljal."

In tako sta se držala za roke in plavala skozi labirint proti jami.

Končno smo prispeli do modre jame, v kateri je živel Guryong.
V jami je bilo bleščeče, kot da bi se iz nje zlile zvezde, školjke in korale pa so se oprijele vseh sten, zato je bila veličastna kot palača z dragulji.

Ko se je Soeun pri vhodu za trenutek ustavila, je pred njo padla velika senca.
To je bil kit, varuh jame.

Težko si delala, da si prišla tako daleč,
mala Haenyeo. Jaz sem kit, ki varuje to jamo."

Kitov glas je bil globok in prijazen.
In odmeval je.

"Kje je torej Guryong?
Prinesel sem biser, ki podarja želje."

Kit se je nasmehnil in si ogledal biser.

"Guryonga lahko srečaš v najglobljem delu te jame. Sledi mi."

Soeun se je nekoliko ustrašil temne, ogromne jame.

Ravno ko je oklevala, ali naj gre globlje v notranjost, so valovi valovili in zaslišala je, da se ji nekdo približuje.

"Kako si prišla sem?"

Obrnila se je in zagledala sončno ribico, sleda, abalona in hobotnico, ki so ji hiteli naproti.